Včasih so pota našega življenja res čudna. Ko že misliš, da imaš življenje urejeno, ustaljeno in vse pod kontrolo, se pojavi ovira, težava. To nas lahko vrže iz tira, tako kot je mene, v času, ko sem ravno dopolnila 50 let. Težave so nastopile v službi po menjavi vodstva. Po prvih začetnih zdravstvenih in psihičnih težavah, ki so sledili tem neprijetnim dogodkom sem ugotovila, da tako naprej ne gre. Po več prebranih knjigah in zgodbah, sem ugotovila, da je pravi recept ODPUŠČANJE. Jemanje antidepresivov in pomilovanje same sebe ne vodi nikamor.
Moja pot opuščanja se je začela s tem, da sem najprej našla vilinski simbol ODPUŠČANJE. Na osnovi tega, sem si narisala prvo energijsko sliko, kamor sem ga vključila. In ta slika je:
Kaj sploh je odpuščanje? Je v resnici osvobajanje sebe od vplivov osebe, do katere gojimo zamere in sprejemanje svoje moči nazaj. Kajti, če nekomu ne morete odpustiti, mu dejansko predajate svojo moč. In tega zase nisem želela. Svojo moč sem hotela nazaj. Vsak si sam ustvarja svojo realnost. Vendar moraš biti pri izbiri svoboden, saj svoboda prinaša odpuščanje. Odpuščanje ni altruistično dejanje. Je pot, ki pelje k ozdravitvi, tako fizičnih bolezni kot duševnih bolečin.
Na tej poti sem napisala tudi pesem, ki je prišla iz srca in je primerna takratni situaciji in mojimi občutki:
ODPUŠČANJE
V vsakem življenju pride čas,
ki je neizprosen do nas.
Ko spoznaš značaj ljudi,
ki si jim pravila prijatelji.
Pride čas, ko se ljubezen ohladi
in te partner zapusti.
Te prizadenejo sodelavci,
s katerimi si delila svoje dni
in jim zaupala svoje skrbi.
Jim dala in omogočila vse,
delila svoje sanje.
Včasih ostre besede otrok,
ki si jim nudila topel dom
in jih skušala rešiti tegob.
Vse to te bremeni, teži
in le korak je še k bolezni.
A draga moja, vzemi to misel v dar:
ne drži vsega zase, naj ti ne bo mar.
Sovraštvo in maščevanje
ne škodi njim,
ogroža le tvoje zdravje.
Zato si pomagaj tako,
da greš na tisti tir,
kjer v sebi najdeš mir.
Očisti svojo dušo in srce,
pri tem pa ti pomaga le ODPUŠČANJE.
Za odpuščanje potrebuješ veliko poguma, ljubezni in iskrenosti. Obstaja nekaj korakov do odpuščanja:
Najprej si moramo priznati, da nas je neko dejanje prizadelo. Sprejeti moramo čustva, ki se ob tem prebudijo. Največkrat je to žalost, osamljenost, nemoč… Naslednji korak je, da opredelimo odgovornost za krivično dejanje. Da je odgovoren povzročitelj dejanja in ne mi - žrtve.
Potrebno je razrešiti svojo jezo oz. zamero. Zamera namreč zastruplja naše telo, jeza pa sam proces odpuščanja zelo ovira. Je pa lahko konstruktivna, da zaščitimo sebe in svoje interese, velikokrat je to obrabni mehanizem. Če se oklepamo teh čustev, je kot da bi zaužili strup, potem pa pričakovali, da bo škodoval tistemu, ki nas je prizadel.
Sledi naša odločitev, da odpustimo. Le dovoliti sprejeti si jo moramo.
Korak, ki je večini izjemno težko dosegljiv je ta, da razvijemo empatijo do storilca. Skoraj vsak, ki naredi takšno dejanje je v resnici sam globoko ranjen in prizadet. Na storilca širimo svojo ljubezen, sočutje in naklonjenost. Vse kar damo, slej ko prej dobimo nazaj. Če damo ljubezen, jo dobimo povrnjeno. Zato je odpuščanje zastonjski dar, ki ga poklonimo sami sebi.
Na koncu odpuščanje spremeni tistega, ki odpušča. Prestavi se iz pasivne v aktivno vlogo. V dogodku najdemo smisel, postanemo močnejši in boljši, najdemo nove življenjske cilje in lažje pomagamo drugim.
Sam proces odpuščanja je zelo oseben, individualen proces. Ko nam to uspe, enostavno začutimo. Razbremeni se telo in poveča življenjska energija. Kot so rekli naši predniki – pade nam skala iz ramen. In tako se je zgodilo tudi pri meni, ko sem sprejela odločitev, da akterjem odpustim. Breme, ki me je potiskalo navzdol je padlo iz mojih ramen. Zadeve so se začele čudežno odvijati, razreševati. Ni še povsem konec, ker se zavedam, da je proces dolgotrajen, če ne doživljenjski. Pride dan, ko pomisliš ali si res odpustil, ali to zmoreš. In hitro ozavestim, da je to nujno zame, ne za njih.
Moramo pa se zavedati še nečesa. Odpuščanje ni sprava, lahko pa vodi do sprave. Praviloma odpustimo, pozabiti pa večinoma ne moremo nikoli. Odpuščanje je največje darilo sebi, čudežno darilo, izjemno učinkovito in brez stranskih učinkov.
„Šibki ne zmore odpustiti. Odpuščanje je vrlina močnih.“ (Mahatma Gandhi)
Comments